Prva košnja

Lep dan. Trava je že precej zrasla in v spomladanskem soncu si otroci ogledujejo posamezne cvetove kukavic. Bolj malo rožic zaenkrat raste pri nas. Moja velika želja je, da se bo to spremenilo. Pa ne samo z našimi nasajenimi cvetlicami. Upam tudi na čimveč travniških samoniklih.

Podobno je s pticami. Zelo malo jih je naokoli. Čeprav smo po poti do zemlje že dvakrat naleteli na kozačo. Precej velika in zaradi dneva precej zaspana sova. Ko smo z avtom ustavili, da bi si jo bolje ogledali, je počasi zamežikala, malo zavila z očmi, da jo gremo sredi trdega dneva nadlegovati in potem počasi in neslišno odprhutala stran. Na videz je velika kot velika uharica, jo je pa več perja kot ne. Verjetno tudi zaradi nje ni prav veliko ptičev. Kar precej je divjine pri nas. Če je dosti podlasic in kun potem veveric ni preveč.

Prvič v življenju kosim travo. Na trenutke ujamem pravo pozo in umirjenost in je res pravi užitek. Pa tudi meditacija. So me pa strašili, da je toliko zemlje (tisočpetsto kvadratov) odločno preveč, da bi se še z "BČS-jko" namatral. Frataprata sem rekel prej. Sedaj pa pravim, da to zanalašč govorijo, ker vejo kako lepo je kositi. Pa koso sem tudi sklepal in nasadil sam. Ne preveč dobro. Prvič je bilo. Ampak trava se pa lepo kosi. Čeprav pokošeno, pa ni preveč lepo. Če še ni, pa še bo.

Starejši fant pa s pipec-žagico podre največjo smrekico, kar jih imamo. Kake trikrat hitreje kot jaz prejšnjič s sekiro. Ga kar gledam.