Gomilasta greda

Grk Zorba je, ko so mu umrli otroci, plesal. Edina stvar, ki mu je umirila bolečino. Jaz pa zidam gomilasto gredo. Meni je lažje, ko je smrt v pravilnem vrstnem redu. Zima je.

Prvič na zemlji delam sam. V uteho mi je. Prišel sem tako zgodaj, da sem v Črnomlju na parkirišču počakal pol ure. Kavarna je bila še zaprta. Kljub temu sem začel delati ob čisto prvem svitu. Lastne čevlje sem bolj slutil kot videl. Dobro, da sem vajen hoditi ponoči. Je bilo kar nevarno ko sem vlačil štore s koreninami kot podlago, ki bo zadrževala vlago. Čez sem naložil okroglice, smrečje in praprot, proti vrhu pa spet plast lepo zloženih okroglic. Čisto na vrhu pa veliko pretanko plast zemlje.

Okroglice sem žagal z ročno žago. Ni tak dan da bi hotel uporabljati motorno.

Naredil nisem dobro. Vse preveč je praznega prostora. Upam da se bo lepo posedalo, verjetno pa nekaj let ne bo ne vem kaj od tega. Ampak za dušo in samozavest sem pa dobro naredil. Ko človek nekaj dela se potem ozre nazaj in vidi sad tega dela. Nekaj je na tem. Nekaj, da sebe bolj pravilno vidiš.